Ne razumi me narobe, edinčki so čisto kul. Ampak ne v mojem svetu.
V mojem svetu sta morala bit dva. Zaveznika, bratca za vedno. Da bosta vedno imela en drugega in upam, da se bosta vedno lahko en na drugega zanesla.
Najina fantka sta 14 mesecev razlike. Morala bi biti 18 mesecev, če bi šlo vse po planih, ampak Alen je po vsej sili hotel iz trebuščka že v 6. mesecu nosečnosti. Očitno sem bila prenaporna - zdaj se lahko hecam, ker ni z njim čisto nič narobe.
"Gospa, žal mi je, ampak otrok po naravni poti ne boste mogli imet", pa "vaši jajčniki žal ne opravljajo več svoje funkcije", "če želite imet mladi otroke, pojdite čimprej na Kliniko za neplodnost, lahko zelo dolgo traja, veste" ... Takšne in drugačne izjave ginekologov sem poslušala čez leta. Sploh po zadnji ginekološki operaciji, ko sva dejansko dobila napotnico. Mesec dni pred prvim pregledom pa plusek! HA, jajčniki se očitno še vedno grejo to igro z mano. Pa tudi v drugo so se šli, takoj, ko sva si zamislila.
Veliko problemov sva pričakovala, pa jih na srečo ni bilo. Vsaj pri zanositvi ne. Začeli so se, ko je bilo treba otroka spravit na svet. Oba, sej ne moreš verjet. Bine je bil 6 dni predolgo noter, potem so ga komaj rešili z urgentnim carskim rezom, ker se jim je očitno zdelo fajn me matrat nehumano skoraj 24 ur, dokler da so ga komaj rešili. Alenu pa se ni dalo bit v trebuščku, on je rinil ven pri polnih 24 tednih. No, 24 2/7 je bil potem rojen. In potem še kdo prbije - ja zdej pa še eno punčko! No, NE! Dva "skoraj" sta bila dovolj in mislim, da najino tretje dete ne bi bilo te sreče. Raje niti ne poskusim, ne izzivam preveč rada usode.
Želim si samo, da ta dva lumpa ujameta vso srečo in zdravje sveta. In da bosta vedno rada prišla k mami na kavo, tudi, ko bosta 30+.
Add comment
Comments