Imaš kdaj občutek, da si najslabša mami oz. ati na svetu? Pri meni je bilo to zelo pogosto. Te zanima, zakaj? Z veseljem razložim.
Najin Bine je bil že od rojstva malo "poseben". Pa ne ravno tako poseben, pač zelo zelo hiter. Pri njem sva morala biti vedno en korak pred njim, ali pa se nič ni izšlo po planih. Pa veš, kako je to težko? Vsak nepravilen vdih je bil povod za katastrofo. Trma, metanje po tleh, kričanje, upiranje v eno, pretirano zanimanje za vse in obenem za nič, ... Naporno, ja, zelo naporno.
Ko je bil še v vozičku, sva non stop hodila okoli. Najprej sem bila v porodniški, potem pa noseča in sva imela čas. Vse dokler ni začel še v javnosti peljati drame. Recimo, sedimo v baru, zraven igrala - vsi otroci se igrajo, samo on brezglavo teka okoli po vsem nakupovalnem centru. Ok, en čas še hodiš za njim, je zabavno tebi in njemu, ampak prideš do točke, ko mora otrok razumet, da mu ni dovoljeno vse in da dejansko lahko pade po tekočih stopnicah. Ko ga hočeš dat v voziček ali mu dat za jest, se tako glasno upira, da ga ni junaka, ki ga ne bi slišal. No, s tem se je najino druženje bolj kot ne zaključilo. Postajal je tisti nemogoči otrok, s katerim nikamor ne moreš, ker ne moreš človeku reči niti zdravo brez njegovega vpitja in tekanja.
Pri 18 mesecih je začel hoditi v vrtec, katerega so nama zelo glasno odsvetovali vsi pediatri, zaradi Alenove nedonošenosti, ampak enostavno življenje tako ni bilo mogoče, ker je bil preveč živahen. Če bi imela oba še vedno doma, bi se mi zmešalo in ni me sram tega priznat. Raje sem zjutraj oba spravila, da sva z Alenom peljala Bineta v vrtec, kot da bi bil doma. A ni grozno, da komaj čakaš, da gre otrok v vrtec, da zadihaš?
V vrtcu je vedno iskal pozornost, vedno je hotel biti pri vsem prvi, najbolj opažen in viden. Ko je bil star 3 leta in malo, mi je vzgojiteljica na govorilni uri rekla, da ne sodeluje, da zaostaja. Pa ne, da ne bi hotel sodelovati, ali pa da bi dejansko bil poreden. Ne zmore, zmoti ga muha, ki leti mimo sosednjega bloka. Takrat ni znal niti pisala držat, ker njemu se pač enostavno ni dalo, to je vse brezveze. Je naredil dve črti in akcija na drugi strani igralnice, dokler ni spet na drugi strani nekaj videl in tako dalje. A vidite to njegovo rdečo nit - brezglavo tekanje? Nič ga ni ustavilo, nič ga ni zanimalo za več kot dve minuti. Doma sva se postavljala na glavo, kaj mu še naj dava za delat, da bo malo miru, da se bo malo zmotil, da ne bo tako naporen. Tisoč idej, tisoč priprav na neke stvari, ki so v kratkem času postale nezanimive.
Približno tisti čas je imel Alen pregled v razvojni ambulanti, kjer ima krasno zdravnico, ki je tako zlata in srčna, res se zavzame za otroka. Tudi pri njemu se je opazila nemirnost, vendar ne v tolikšni meri - še danes to bolj pripisujemo nedonošenosti in sledenju Binetovemu obnašanju.
Na pregledu sem omenila bratca, ki ima več sršenov, kot tale gospodič, pa je rekla, naj ga kar pripeljem! Dobimo napotnico, hiter datum in akcija - dobila sta delovno terapevtko in specialno pedagoginjo. Alenu so se obiski hitro znižali, Binetu povečali na tedenske.
Bine ima grozna nihanja v obnašanju - in ravno, ko je kakšen mesec obiskoval terapije, je bilo najhuje. Takrat sva rekla, da želiva, da ga dajo na oceno h klinični psihologinji. Kar sva pričakovala, je takoj potrdila - Bine ima motnjo pozornosti in hiperaktivnosti oz. ADHD. To sva nekako vedela že cel čas, ampak dokler ti nekdo takole ne potrdi, pač tega ne moreš trdit. Za oceno pridobijo mnenje staršev, mnenje specialistov, ki delajo z otrokom, mnenje vrtca in seveda svoja opažanja, ko gre na oceno.
A je čudno, če rečem, da sem čutila olajšanje, ko je dobil odločbo za ADHD? Pa, da sva končno videla, da le nisva slaba starša in da on ni poreden in nevzgojen in da dejansko ne delava nič narobe?
Samo rabili smo nekaj, eno potrditev. Zdaj se učimo vsi skupaj, na pravi način - Bine obiskuje še vedno delovno terapijo vsak teden, s septembrom dobi še dodatno pomoč 1x tedensko v vrtcu, midva obiskujeva predavanja za starše otrok z vedenjskimi težavami, Neverjetna leta. Dolga pot je bila, da smo prišli do sem.
Veliko boljši je, veliko je dosegel v tem času, ko hodi na terapije. Zdaj lahko gremo kamorkoli, tudi brez problema grem jaz sama z njima, prej je bilo to nemogoče, ker sem vsake 50 metrov skoraj doživela živčni zlom. Veliko sva midva naredila na sebi, sprejela sva ga takšnega, kot je, sprijaznila sva se, da bo z njim več dela, da bo rabil več pomoči na določenih področjih. Je krasen fantek, veliko prepameten za svojo majhno glavo. Preveč informacij vpija vase in jih ne more vseh naenkrat premlet, zato možgančki delajo 200% in zato se mu svet odvija tako hitro. Mora imeti točno zastavljene meje, skoraj brez odstopanj, če ne pride hitro do kratkega stika. Naporno je, ker morava cel čas ga imeti tako na malo "kratki vrvici", ampak nam pomaga.
Raste, tudi tako postaja malo počasnejši in bolj dovzeten za določene stvari. Ampak sem srečna, da se nisva zanašala na to - sej bo zrastel pa bo prišlo ven. Hja, ni vedno tako in na tak način si lahko veliko zamudil.
Najhujša je okolica, ki takšnih otrok ne sprejema - označujejo jih za poredne, tečne, kar nekaj si namišljujejo. Na lastni koži sva to izkusila to na srečo samo enkrat, pa se je naša pot tam kar hitro končala. Vedno, ko gresta otroka kam prvič, to poveva, da so ljudje pripravljeni in da vedo, da z njim ne bo šlo takole z levo roko, kot so si mogoče zamislili. Tudi sam ve, da je "hiter" in ve, zakaj hodi na delovno terapijo. Kot sem že omenila - jasno postavljene meje potrebujejo takšni otroci, veliko razumevanje in ljudje, s katerimi so obdani, potrebujejo VELIKO dobrih živcev.
Add comment
Comments