Naš mini klop.

Published on 22 July 2021 at 11:25


Joj, ta moj Alen. Moj mali mini, tako nežen in krasen.


Naš Alen se je rodil v 24 tednu. S 650g in 32cm je dokaj glasno priletel na ta svet.  

Dva dolga meseca in pol je bil na EINT v Ljubljani, na obiske smo mu hodili vsak ali vsak drug dan. Naporno, kot hudič - Bine je bil star 14 mesecev in vedno sva ga vzela s sabo. Najbolj hiperaktiven otrok na svetu, vsi so vedeli, kdaj je on v hiši. Krasne sestre so ga večkrat zamotile, vzele k sebi, da sva midva lahko bila z našim majhnim fantkom. 

Ko je bil Alen star kakšne 2-3 tedne, smo se začeli kengorujčkat. To pomeni, da ti dajo otroka na prsi, da si s njim v tesnem stiku, koža na kožo in to zelo blagodejno vpliva nanj. In tudi nate, to je res noro, kako se otrok stiska k tebi. Tako majhen, ampak takrat je tako nekako velik, ne vem, ne znam sploh opisat.

Ob prihodu domov smo se veliko stiskali, Bine ga je zelo zelo lepo sprejel. Bil je tak naš majhen lupček, nič bogi, samo majhen, oboževan iz vseh strani. 



Uh, to mu je ostalo. Danes je star 3 leta in je scartan kot ena majhna muca. Ima obdobja, ko ne smeva bit 2 metra narazen, ko že joka in kriči, da sem ga izgubila. Še kadar se vozi s kolesom, bi me za roko držal. Oziroma, me drži, dokler ati ne znori, haha! :)

Ima zelo nežno plat (čeprav zna bit tudi mali hudiček, uh, ne skrbi), rad se igra s punčkami, vozi voziček, ima nasploh rad te punčkaste stvari, no, kar mene načeloma ne moti. Atija moti - moški, njim gre vse na živce - sej ni baba, poglej, kakšna baba bo. :)

Jaz sem mnenja, da se brez problema igra s stvarmi, ki so za punčke. Tudi punčke se rade igrajo z avtomobilčki, ne? Pa jim tega nikoli ne "prepovemo", ker pač naj bi to bilo za fantke. Imam pa vseeno mejo - nikoli v življenju otrokoma ne bi dala gor roza oblačil. Niti, ko sta bila majhna, niti, ko smo kje na obisku in slučajno ju je treba preoblečt, nimamo nič s sabo, pa imajo same roza hlače - ne, hvala, bo šel v gatah domov, ni panike.



Načeloma mi je všeč, da me tako nekak potrebuje cel čas zraven sebe. Še prehitro bo prišel čas, ko me nobeden od fantov več ne bo potreboval, ko bosta prevelika za lupčke in stiskanje. Uživala bom v tem, dokler bom lahko, mislim, da zaradi tega ne bo nič večja "baba", kot bi bil drugače. 

Še vedno, pa je star več kot 3 leta, gledam nanj, kot na enega majhnega fantka, ki rabi ogromno pomoči in vsega, kar pač potrebujejo majhni otroci. Ne morem si pomagat, če pa je tako majhen! Majhen in luškan, s temi 11kg in 90+nekaj cm.

Vendar me kar hitro postavi mulc na realna tla, ker jezik mu je pa prehitro rastel - to ima očitno po mami. Neverjetno je, koliko ima ta otrok za povedat. Takoj zjutri, ko vstane in zvečer, ko gre spat, obvezno opravi še en sestanek sam s seboj. S čimer načeloma ni nič narobe, če ne bi imela z Binetom skupaj sobe in potem je cela žurka. 

 


Nekako morava spravit noter ta dva meseca in pol, ko sva bila ob rojstvu narazen. In kako ga bova, če ne s stiskanjem? 

Alenček, ti kar prilezi vsako jutro k meni v posteljo, mami ima vedno dovolj prostora zate.




«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.