Ob postavitvi diagnoze je bilo kar hudo. Nekako je bilo težko obdobje tudi za naju in posledično je bilo Binetovo stanje katastrofalno. Res je, kot pravijo, kako nas otroci čutijo. Za trenutek se nama je sesul svet, nisva ravno vedela, kako naprej, kako bomo zdržali ta pritisk, potem šolo, ...
Ni nama bilo najbolj jasno, kako se tega lotit, kaj spremenit.
Vedno, ampak res vedno, kadar sva midva slabe volje ali sitna, njegov ADHD dobi mlade. Pa ne, da prenašava slabo voljo na otroka, pač sej veš, nisi pravi ti, ne da se ti z ničemer prav ukvarjat. Vsi smo krvavi pod kožo in vsi imamo kdaj slab dan, pa si priznamo ali ne.
So napotki strokovnjakov vedno tisti pravi, ki morajo delovat? Uh, sigurno ne, vsaj po naši izkušnji. Sam si v poplavi ljudi, ki ti na vsaki strani govorijo drugače, vsi hočejo pomagat, ampak noben nima pravega načina, tistega moraš poiskat sam! Največ ti prinesejo izkušnje drugih staršev, ki dejansko imajo takega otroka in so morali it čez to. Otroci niso kot knjiga, vsak je poseben in drugačen.
Prvi trije nasveti psihologinje so bili - ignoriranje grdega vedenja, tabela z nalepkami, kjer "nagrajuješ" lepo vedenje in predavanja Neverjetna leta.
Okej, pa dejmo najprej se lotit ignoriranja. Ja, ok - je sigurno stvar, ki deluje, AMPAK! Ne deluje vedno in ni vedno primerno dejanje starša, ko ima otrok izpad trme ali česarkoli že. Tudi, ko kriči grde besede, kar je pri nas večkrat, to ni pravilno. Meni zdrava kmečka pamet pove, da če otrok sredi mesta kriči neprimerne stvari, ker mu v tistem trenutku nekaj nisem ugodila, da ga morem opozorit na obnašanje oz. se pogovorit z njim o tem. Kako naj otrok ve, da nekaj ni ok, če ga ignoriraš? Grdega vedenja in takšnega, pri katerem se lahko poškoduje, absolutno ne moreš ignorirat. Življenje niso samo rožice in otrok mora vedet, kje so meje in zakaj so tam. Mora vedet, zakaj neka stvar ni primerna in kdaj ni primerna. Kdo ga bo naučil, če ne mi, starši?!
Sama sem pri ignoriranju imela veliko težav, ker sta mi kričala v uho, dokler nisem znorela, iskreno. Včasih nisem zmogla pritiska, pri čemer Matej recimo nima težav. Jaz sem rabila veliko "discipline", da sem lahko začela ignorirat določene stvari.
Recimo - ko se vozimo, vedno vklopimo Youtube in poslušamo glasbo, Bine zelo zelo rad poje in neverjetno si zapomni besedila pesmi. Včasih, kadar ni bilo po njunem, sta kričala, jokala, težila v eno in na koncu smo se skregali in kričali vsi trije. Zelo naporne so bile naše vožnje, potem pa se je to doma stopnjevalo z raznimi izpadi, metanjem po tleh, metanjem stvari, dokler nisem komaj čakala, da greta spat, samo, da mi nehata tečnarit. A ni grozno?! Jaz se počutim zelo slaba mama, ko to rečem, ampak enostavno smo imeli obdobje, ko sta me čisto pohodila, sploh jima nisem bila več kos.
No, zdaj te stvari ignoriram - lepo razložim, da ne more vedno bit po njunem, pustim pri miru in si pojem. Ali pa dam radio malo glasneje. In nehata! Dejansko nehata in čez minutko se stvar pozabi in gremo dalje, življenje je lepše. :) Tega sicer nismo dosegli prvič, ampak en 349. poskus pa je zalegel. Tisoč takšnih primerov je, dobro smo se "izučili" in ne naredimo več iz muhe slona. A prej - za bedarije, ko pomislim za nazaj. V nešteto primerih bi lahko odreagirala drugače in ne bi bilo celodnevne nepotrebne drame - ker zapomni si, otrok je lahko VEDNO vsaj 3x bolj siten, kot ti, pa tudi, če nima razloga.
Ampak, ko si izmučen, ko se te stvari dogajajo iz dneva v dan, enostavno več nimaš energije, vsaka malenkost te že spravi iz tira.
Tabela z nalepkami - po izkušnjah drugih mamic je to zelo zelo učinkovita zadeva. Fajn je, da si izbereš obnašanje oz. eno stvar pač, ki je noče opravit (recimo, noče se zjutraj oblečt ali pa zvečer noče it spat), narediš tabelo, se z otrokom prej pogovoriš, zakaj je tista tabela tam, kaj bomo delali in kako. Tudi pri mlajših otrocih se je treba pogovorit, verjemi mi, niso neumni, oni točno vedo zakaj se gre, samo ne da se jim in preizkušajo meje.
Potem pa je čisto enostavno - ko je stvar opravljena ali pa čez dan ni bilo grdih besed ali brezveznega metanja po tleh, dobi nagrado (nalepka, srček ali karkoli se pač dogovorite). Če ni bilo, kot dogovorjeno, ne dobi nič! Nič črnih pik ali pa ne vem česa še - nič ne dobi.
Ko zbere 3, 5 ali 543 nalepk, spet stvar dogovora, dobi nagrado. Karkoli - izlet, igračko, .... Vse je pač stvar dogovora, odvisno, kaj posameznik želi.
No, kot sem že rekla, po izkušnjah drugih mamic je učinkovita, pri nas pa ni delovala. Vsi otroci pač ne sprejmejo vsega, niso tako narejeni, kot je napisano v knjigi, to bi bilo čisto prelepo in preveč enostavno.
Neverjetna leta - to so predavanja za starše otrok s težavnim vedenjem. Zelo dobra predavanja, na izkušnjah drugih staršev se tudi marsikaj naučiš. In predvsem vidiš, da v tem nisi sam in da se da na lep način, brez kričanja vse rešit.
Sicer sva kar hitro ugotovila, da to ni ravno primerno za otroke z ADHD, ampak vseeno sva se naučila veliko dobrih stvari, nekih trikov, s katerimi "obrneš" otroka in si olajšaš življenje.
O tem bom napisala posebej objavo, bolj na široko, da vidiš, o čem točno ti govorim.
Pri nas je problem to, da je Bine tako hiter, da bi v eni minuti naredil 5 različnih stvari - ves čas mu ne zmoreš sledit, nimaš energije, po nekem času tudi več volje ne in sigurno nimaš vedno časa, da boš kar skočil, ko si kaj namisli. On pa se nikoli ne ustavi. V trenutku, ko ne doseže svojega, pa naj bo to risanka, puding ali pa zobna ščetka, čista malenkost, se mu podre svet in znori, ker ne zna počakat, enostavno ne zmore. Naj povem, da je tega absolutno manj, odkar hodi na terapije. Iz ene sekunde smo prišli na 2min, kar je takšen dosežek, da je neverjetno - na terapije hodi od oktobra, zdaj je julij, torej 9 mesecev. Z vsakim dnem je lažje, boljše in tako fajn, kot nam še nikoli do zdaj ni bilo. Zdaj res lahko rečem - to je lajf!
Vsako stvar moraš probat, ji dat čas, da vidiš, a deluje ali ne. Baby steps.
Zato, draga mami, ki to bereš in se ti to dogaja, nisi sama - veliko nas je, ki smo šli ali greste skozi to. Predihaj, malo zamiži in stvar včasih kar izgine. V prvi vrsti moraš umiriti sebe, da lahko umiriš te male možgančke. Sami se ne znajo in se ne bodo.
Add comment
Comments