Neverjetna leta

Predavanja Neverjetna leta so trening za starše otrok s težavnostnim vedenjem. Tja torej hodijo starši, brez otrok, ki se "učijo", kako uspešno premagovat posamezne situacije v vlogi starša.

Se sliši obetavno? Ja, saj je kar, ampak si moraš res vzet čas in se posvetit tej obliki vzgoje, če ne je nesmiselno izgubljanje časa.

Nama je trening starševstva predlagala klinična psihologinja, po Binetovi oceni. Kot sem že omenila v prejšnjih zapisih, je bil to za nas res vrhunec njegovih izpadov in sva bila malo obupana. Predavanja se izvajajo na 12 različnih koncih Slovenije, že kar dolgo in imajo predavatelji res ogromno izkušenj.

Midva sva začela s 3. predavanjem, imamo jih 14. Žal sva zamudila vpis, ampak je bil še prostor in so naju vzeli - hodiva v Slovenj Gradec. 

Če povem na splošno o vzgoji, ki jo učijo - otroka spodbujaš, pretirano hvališ, opisuješ stvari, ki jih počne in s tem krepiš njegovo pozornost za določeno stvar. Zadeva se še vedno sliši krasno, je tako? 

Midva nikoli nisva imela težav s spodbujanjem, hvaljenjem otrok. Vendar ne za vsako stvar - po najinem mnenju mora otrok vedet, zakaj je bil pohvaljen in kdaj je naredil nekaj dobro in kdaj je naredim nekaj narobe. Ne moreš ga hvalit vse povprek, življenje niso samo rožice, je tako? Ko naredi otrok kaj narobe, ga opozoriva (tudi 45x, če je treba, saj veš, kako to gre) in če je treba, pošljeva v sobo, kot ali karkoli. Večinoma, ko se umiri, se pogovorimo, zakaj izpad in ali je bil potreben. Da otrok ve, zakaj je prišlo do tega. No, pri Neverjetnih letih pravijo, da to ni potrebno - da, ko se otrok umiri, ne pogrevaš stvari. Samo, meni ni jasno, kako potem otrok ve, KAJ je naredil narobe, če mu tega ne poveš? To govorim za manjše otroke, tistim tavelikim je to kristalno jasno ponavadi.  

Dam primer, ki se je zgodil nam kakšno leto nazaj - Binetu sem rekla, naj pospravi posteljo. Po eni uri histeričnega vpitja in metanja po sobi jo je pospravil. Sem šla k njemu in sem mu rekla nekaj v smislu - "no, vidiš, a je bilo tako težko? Ni bilo treba tako vpit, a ne, sej pa ti znaš, si ja velik fant!" 

A ni to logično? Po kriterijih Neverjetnih let pa bi morala se delat, kot da se ni zgodilo nič in ga samo pohvalit, kako zelo lepo je pospravil posteljo. In to meni ni ok - mogel je v tistem trenutku vedet, da je bila histerija brezvezna in nepotrebna. In da to ni bilo prav.

Rada pohvalim svoja otroka, ZELO. Ampak mora pohvala nekaj pomenit. Meni in njemu, ne pa da ga 16x pohvalim, ker je pospravit nogavičke v koš za umazano perilo. Sej menda je to osnovno zadeva, al kaj?

Opisovanje igre oziroma pač stvari, ki jih otrok počne, da zdrži več časa pri tem. 

Povem najprej naš primer, ko smo tole hoteli začet izvajat - Bine sedi za mizo in "piše" v svoj zvezek. Pa mu rečem - "Kaj boš napisal?" In pravi, da bo napisal seznam za v trgovino. Pa vredu, on piše in piše in piše, jaz pa zraven govorim "Aha, kupit moramo zelenjavo, vrečke za smeti, jogurte... A kavo tudi? Okej, pa mleko, malo sadja... Bravo Bine, zelo lepo pišeš, super si!" In kaj se je zgodilo? Bine kar naenkrat dvigne glavo in mi tečno reče - "mami, a lahko utihneš?!" No, mene je skoraj kap, takrat smo probali in smo šli dalje, hvala lepa, to ni za nas.

Kako bi izgledala igra po navodilih Neverjetnih let - Alen se igra s kockami, jaz sedim zraven in govorim - "o, zdaj boš pa rdečo kocko dal gor, super, bravo, zelo dobro si se znašel". On sestavlja, jaz govorim zraven in mu opisujem, kaj vidim, ga zraven noro hvalim. Kako se ti zdi to?

Imam še veeeliko primerov, ampak bom tokrat zaključila tukaj. Naslednjič nadaljujem drugje, samo hotela sem vam dat občutek, kako to poteka in kakšna vzgoja je to ubistvu. Se ti še vedno zdi krasno? Sej drugače je, pač določene stvari nama niso bile ravno všeč.

Neverjetna leta so nama dala ogromno, čeprav se ne strinjava z vsem, kar tam učijo.  Sej, kako bi pa bilo, da bi vsi otroci in starši "zagrabili iste fore". Joj, nikakor to ne gre, ljudje smo si zelo različni.

Glavno pri tej vzgoji je, da ne znoriš, da ohraniš mirne živce in ne kričiš. Za to je potrebne veliko volje, verjemi, čeprav se sliši tako enostavno.

Skupina staršev si med seboj podaja izkušnje, rešitve in to je super, izveš res marsikaj novega. Ker dejstvo je, starševstvo je precej zahtevna stvar in veliko se moramo naučiti, tudi, če kdaj mislimo, da smo pojedli vso pamet sveta in da so naši otroci krasni. Ja, sej so! Ampak moramo jih pripravit na življenje, ne na dan trenutek. Morajo vedeti, kaj je prav in kaj ne, pa tudi, če je kdaj zaradi tega prisotna kakšna solzica. Ta jih bo samo utrdila.

Jaz absolutno priporočam Neverjetna leta vsem staršem, ki imate težave s takšnimi in drugačnimi težavami z otroci. Nič slabega, če greste po malo pomoči h komu drugemu, če boste na ta račun lažje prišli čez dan in ne dol padli vsak večer.