Postavljanje mej

Včasih smo starši preveč zahtevni, zato je treba malo omejit svoje "zahteve" in meje. Ne zdej komplicirat pri vsakem koraku, ker se otroci tudi naveličajo neprestanega teženja - s tem imam jaz včasih veliko težav in se moram kar malo nazaj držat, ker bi ves dan drugače samo tulila za njima. Ne morem si pomagat, če me pa skrbi, da si bosta ob tem svojem hitenju razbila glavi!

Preden otroku podate neko zahtevo, se vprašajte, ali je pomembna in ali ste pripravljeni ukrepati, če vas otrok ne bo upošteval - npr. ko 15x rečeš, naj ugasne risanko in pride jest, če ne ne bo več risanke danes. Ne mu tega rečt, če ne misliš naredit. Ker te potem naslednjič sigurno ne bo vzel resno.

Ko enkrat pri sebi razčistiš, pri katerih stvareh postavit meje in kje komplicirat, vidiš, da je bilo veliko stvari nepotrebnih. In fajn je, da poveš eno zahtevo naenkrat - npr. otroku rečeš naj pospravi čevlje, odnese smeti, nahrani hrčka in naredi domačo nalogo, potem pa naj gre zalit vrt... No, izgubil si ga pri smeteh.

Ali pa pri manjših otrocih - ugasni televizijo, daj dalinca na omaro, umij so roke in sezuj copate in pridi za mizo se hitro najest, da se greva potem umit. Do katerega dela misliš, da te je poslušal? No, mogoče do copatov.

Ko pomisliš, so to čisto realne stvari, ki se zdijo brezvezne zdaj, ko jih bereš. Vzemi si minuto in premisli, hiter vidiš, da je res. Vsi pretiravamo. Vsi bi vse tipi topi, čimprej in brez kreganja, pregovarjanja. Tempo življenja je tako nor, da nas v to prisili. Hočeš nočeš, mimogrede našteješ 6 zahtev, vmes pa še bogemu otroku težiš, zakaj včeraj ni pospravil copat na svoje mesto. 

To je ena mojih izkušenj, ni dolgo nazaj, kar sva imela z Binetom to dramo. 

Prišla je na obisk babi z nečakoma, ki ju ima Bine zelo zelo rad. Šli smo na Velenjsko jezero, na Visto, se vozit s kolesi, pa na sladoled. Jaz ju pustim, da se vozita tam kjer želite - ni avtomobilov in nobene druge take nevarnosti, zato ne težim, naj uživata. 

Kak dan prej je bil dež in so bile luže, tiste fajn blatne. Bine se je vozil, vozil in vozil, enkrat vmes pa pride do mene in vidim, kako je umazan. Čisto cel pošprican z blatom, še po čeladi. Da ne govorim, kakšno je imel kolo, ki smo ga potem morali dat v avto. 

Okej, vzamemo vlažilne robčke, ga celega obrišemo, s kolesom vred in se zmeniva, da če bo še to delal, da bo se zanalašč vozil po blatnih lužah, da bo cel moker in umazan, da bo moral domov. Gre gospodič še en krog in se nalašč pripelje tako mimo, da ga vidim, da je spet cel umazan. 

Ga pokličem k sebi, mu lepo povem, da gre domov in zakaj in da naj gre dol s kolesa. Kličem Mateja, da pride po njega, ki je bil na srečo doma in takrat je bil konec sveta. Vpitje, jok, solze do neba. Ampak nisem popustila, ker sem vedela, da če bom, nisem s tem naredila nič. 

Sploh ti ne znam povedat, kako težko mi je bilo, ko ga je Matej nabasal v avto in je mogel it domov. 

Ampak je zaleglo, od takrat naprej si da rečt, da če se nekaj ne dela, da se dejansko ne dela več. Kar je pa tako zanalašč - češ, zdaj pa bom, samo za to, ker si ti rekla, da ne smem - tega pa več ne toleriram.

Nisem tista mama, ki pazi otroka, da ni umazan in strgan - meni je jasno, da je umazan otrok srečen otrok. Ampak ne vedno in povsod. In otrok pri 4 letih in pol ve, kaj je prav in zakaj. In tudi to ve, zakaj je nekaj narobe.

Vedno povej jasno in kratko, kaj želiš, da otrok naredi oz. uboga, če gre za neko takšno stvar.  In vedno daj otroku nekaj časa, da stvar opravi.

Ne bodi tista Marjeta, ki znori takoj, ko otrok ne gre iz gugalnice in ga že vleče sama dol in mu prepove risanke do konca naslednjega meseca. Bodi na izi, zadihaj in počakaj, vmes pa razmišljaj o naslednjem koraku. Lepo počasi, sproščeno. 

Jaz večkrat rečem Mateju, ko se razjezi za bedarijo ali pričakuje nemogoče od otrok - dihaj, nihče ni umrl!

Ker je res, preveč pričakujemo od naših otrok. Včasih preveč, včasih pa si mislimo, da so še dojenčki in ne zmorejo čisto nič in še pri 5 letih pospravljamo za njimi. O, ne ne, tudi mi si moramo znati to sami pri sebi urediti - kdaj je otrok pripravljen na določeno stvar in ga ne ujčkati do 15. leta.

Če bi jaz to brala, bi si mislila - o, kako je tale pametna, kot da je požrla vse knjige o starševstvu. Na živce mi gre.

Ampak jaz to dejansko govorim iz izkušenj. Kot sem že rekla, imela sem obdobje, ko sta me otroka pohodila, čisto. Ko je Matej kam šel, ali ko je bil v službi in smo bili sami, mene je bilo že 2 dni prej groza. Nič me nista upoštevala, N I Č! Kot da nisem nič rekla in stvar sta še podvojila. Sama sem si bila kriva, izgubila sem avtoriteto in niti malo se me nista bala - sej veš, kaj mislim pod bala, ne? Lahko sem vzela tablico, risanke, še posteljo bi jima lahko, pa ju ni ganilo niti malo. Smejala sta se mi. 

Ko sem mu zvečer dajala spat, sta prižgala luč, takoj, ko sem šla iz sobe in skakala po sobi in se smejala. Po 3 ure in več je trajalo, da sta zaspala. Pa ne zato, ker bi jaz tako hotela, ampak enostavno sta omagala. A veš, kako sem se počutila? No, grozno. Halo, da mi otroka lahko to delata? Ampak to sem si bila sama kriva, sama sem vedno vse prelagala na Mateja, v smislu - dej reči mu! 

Med epidemijo, ko je bil vrtec zaprt, je bilo tako. Oziroma, ko se je začela. In nekaj časa na začetku, prisežem, se mi je zdelo, da ne bom zmogla. Živčna sem bila 24/7,  ker enostavno več nisem znala in nisem mogla iz tega začaranega kroga.