...znotraj je votel, zunaj pa ga nič ni.
Pa je to res?
Alen je en prestrašen mali fantek. Tekom otroštva je imel ogromno enih strahov, vendar s časom vsi minejo. Bal se je sesalca, avtkov s plastičnimi kolesi, ki so se preglasno vozili, pa vseh majhnih bitij z nogami, z muho na čelu ... Včasih je bilo že malo smešno, čeprav ni bilo. Minejo vsi, samo eden ne.
Ko je bil star kakšne 12 mesecev, bil je res mini fantek, smo bili na obisku pri sosedih, ki imajo zelo prijazno psičko, ki pa je na Alenovo žalost velika kot ena majhna krava. V njenem prijaznem poskusu spoznavanja majhnega fantka, ki je komaj shodil, je on doživel trenutek, ko bi ga skoraj kap.
Pognala mu je strah v kosti, čeprav ga je hotela samo povohat. Od takrat dalje je strah pred kužki tako velik, da tudi po cesti ne more hodit, če vidi, da se mu približuje kaj kosmatega, ki je samo podobno psu.
Takrat bi mi dal noge na glavo, samo, da gre čim dlje stran in da se ga slučajno ne dotakne niti s pogledom.
Prišel je čas, ko bo tole treba "izbit iz glave", ker je šlo predaleč. Smili se mi, kako ga vsako srečanje, ki ni niti nujno srečanje, vrže iz tira. Pravijo, da če se s svojim strahom soočiš, ga premagaš.
Že nekaj mesecev, kadar srečamo kužka, ga vzamem v naročje in počepnem zraven živali in ga poskusit prepričat, da ga poboža. Najprej ni šlo, logično, kar sem tudi pričakovala in ga niti nisem silila.
Sledilo je božanje, potem so lahko kužki že tekali v njegovi bližini - sicer razdalja mora bit njemu prijazna, če ne ni nič. Napredek je bil viden hitreje, kot sem si mislila.
Pred dnevi pa smo šli na rojstni dan. Otroški rojstni dan. In pri tej hiši imajo psičko, zelo prijazno, zelo potrpežljivo, otroci so jo cel dan sprehajali, božali in bili nasploh noro navdušeni nad njo. Alen se ji ni približal, ampak ni pretirano kompliciral, da se je sprehajala na dosegu roke.
Vmes se jih je malo naveličala in odšla na potep. Ko je prišla nazaj, je bil že večer. Alen jo je zagledal in nisem sigurna, kaj se je zgodilo, ampak naenkrat se je ni več bal
Tekal je za njo, jo božal in stiskal. Kot da strah nikoli ni bil prisoten in je zdaj on čisto drug človek.
Obvezno sem ju morala poslikat iz vseh kotov, ponosna do neba. Še danes ne morem dojet, da se je to zgodilo.
Vztrajnost se je očitno izplačala. In očitno je res, da če se s strahom soočiš, ga lahko premagaš. Upam, da je to to, da je strah vsaj delno zdaj izginil.
Zanima me, kaj bo ob naslednjem srečanju s kosmatincem - a bo skočil vanj ali name?
Add comment
Comments